VODNJAK
Že dolgo nisem pil vode iz vodnjaka
ter se z usti dotikal hladu pipe.
Daleč je otroštvo, daleč nazaj.
Bogve kakšno vodo bomo pili jutri.
Sanje in iluzije se bodo še prekmalu
spremenile v rutino.
Ko se je danes iz službe vračal domov,
je za hip dvignil pogled.
Otrok se je igral pri vodnjaku in
in jadral z domišljijo iz papirja,
da bi si potešil žejo.
Nenadoma se je spomnil, kako je
v turobnih poletnih popoldnevih
rad čofotal po luži poleg vodnjaka
pri hiši njegovih staršev in
si poljubljajoč pipo tešil žejo.
Izmišljal si je papirnate ladjice,
da bi plule po potočkih, ki so nastajali.
Samo za hip je opazoval otroka,
kakor sanje, ki jih nikoli ni bilo,
nato pa se je naglo odpravil domov.
Otopel človek nikoli ne vidi smisla
v vodnajku, čeprav ga ima doma.
Ne vidi dlje od zarjavele pipe.
Vodnjak je le igra za otroke,
spomenik izgubljenega časa.
© Edu Zelaieta