VčASIH
Včasih se zdi, da se otrok v nas
poigrava sem ter tja,
da bi nas spomnil, če to želimo,
da smo še vedno gospodarji sanj in prispodob.
Včasih se sprehajam po starem delu mesta
po ulici sem ter tja.
Kakor, da bi s sprehodom po evangeličanski
ciganski cerkvi
uspel narediti razpoko v naših mejah.
Kakor da bi problemi, ki me povezujejo
z Maročani in Alžirci
v tistem hipu ugasnili.
Kolikokrat sem skoraj vstopil
v govorilnico namenjeno Latinoameričanom
z izgovorom o lažnem klicu.
Včasih razmišljam o vseh teh ljudeh
preden so prišli k nam;
o novem univerzumu, ki je nastal
v eni sami ulici.
čeprav se zdi neverjetno,
se mošeja, cerkev, govorilnica in samostan
nahajajo v isti ulici
drug poleg drugega.
Včasih policija patruljira
v službi nadzora
z avtom sem ter tja.
Ne vem, koliko časa bo trajala ta drobna zmaga,
do kdaj nas lahko veličina otroštva
spomni, če to želimo,
da smo še vedno gospodarji sanj in prispodob.
Včasih si mislim, da
ne bom nikoli vstopil v govorilnico
ali v afriško mesnico.
Strah me je moje tuje podobe.
Včasih grem z ene strani ulice na drugo.
Nikamor ne vstopim, z nikomer ne govorim,
le domišljam si.
Domišljam si, da s sprehajanjem po ulici sem ter tja
lahko razpade vse, kar nas ločuje
© Edu Zelaieta